V zadnjih letih veliko govorimo o regulaciji živčnega sistema. Izraz se je že nemara populariziral. A pogosto ostane pri pojmu. Kaj pa to pravzaprav pomeni? In zakaj je tako zelo pomembno?

 

Kaj je regulacija živčnega sistema?

Naš avtonomni živčni sistem nenehno ocenjuje:
Ali sem varna? Ali sem ogrožena? Ali moram nekaj narediti?

Deluje večinoma nezavedno. Ko zazna nevarnost, aktivira simpatični del – telo preplavi energija za boj ali beg. Ko zazna nemoč ali preplavljenost, lahko aktivira stanje zamrznitve (zmrznemo).

Regulacija pomeni sposobnost, da se po stresu vrnemo nazaj v stanje notranje varnosti, v stik, v prisotnost. To ni stanje popolne mirnosti, kot je pogosto zmotno mišljeno. Reguliran živčni sistem je gibljiv. Zmore aktivacijo in zmore umiritev. Tako je biološko najbolj smiselno. Prehajamo med aktivnim delom in pasivnim, oba sta pomembna, ključ je v homeostazi.

 

Zakaj je regulacija tako pomembna?

Ker vpliva na vse:

* kako doživljamo odnose,
* kako postavljamo meje,
* kako sprejemamo odločitve,
* kako zaznavamo sebe in druge,
* kako se naše telo odziva na vsakdan.

 

Ko je živčni sistem kronično preobremenjen, smo lahko:

* hitro razdražljivi,
* tesnobni,
* utrujeni brez jasnega razloga,
* pretirano prilagodljivi/ustrežljivi,
* ali pa čustveno odrezani/hladni.

 

Dolgotrajna disregulacija vpliva tudi na hormonsko ravnovesje, imunski sistem, spanec in prebavo kot tudi na odnose.

 

Kako deluje reguliran živčni sistem?

Ko je živčni sistem reguliran:

* zmoremo čutiti brez preplavljenost,
* lahko rečemo »ne« brez močne krivde,
* lažje zdržimo konflikt,
* imamo dostop do empatije – do drugih in do sebe,
* naše telo je mehkejše, dih globlji.

V takem stanju smo v t. i. ventralni vagalni povezanosti – stanju varnosti in odnosa. Tu se lahko sprostimo, učimo, ustvarjamo, ljubimo.

 

Pretirano ugajanje in živčni sistem

Veliko ljudi, ki jih spremljam v terapiji, nosi vzorec pretiranega ugajanja. Pretirano ugajanje ni značajska lastnost. Je prilagoditev živčnega sistema. Večinoma se je zgodil v otroštvu, takrat je poskrbel, da smo preživeli. In je bil popolnoma smiseln, rada celo rečem »ključen za preživetje«.

 

Če smo kot otroci doživljali, da je varnost pogojena z razpoloženjem drugih, smo se naučili brati prostor, umirjati druge, potlačiti lastne potrebe.

To je t. i. »fawn« odziv – podtip stresnega odziva, kjer se zaščitimo tako, da postanemo prijetni, prilagodljivi, koristni, »pridni«.

 

Na kratki rok to prinese občutek varnosti.

Na dolgi rok pa živčni sistem ostaja v subtilni napetosti. In to je ključ. Nekaj kar nam je odlično služilo naši možgani doživijo kot »primarne nastavitve«, pomeni, da vedno ponudijo tak odziv. Seveda kdaj koristi v situaciji, ko bi bila drugače lahko prenapeta, vendar, če je to stalen odziv na večji in manjši stresor, je to za nas slabo.

 

Telo je nenehno pozorno: Ali je kdo nezadovoljen? Ali moram še kaj narediti?

Sčasoma to vodi v notranjo izčrpanost, izgubo stika s sabo, tiho zamero, nenadne izbruhe žalosti ali jeze, obupanost, ali telesne simptome.

Regulacija živčnega sistema zato ni le tehnika sproščanja. Je vračanje k sebi. Je učenje, da je varno obstajati tudi takrat, ko ne ugajamo.