V terapevtskem procesu ima posebno vlogo tišina. Tišina ni odsotnost delovanja, temveč pomemben del terapevtskega procesa, ki omogoča stik z notranjim doživljanjem, refleksijo in postopno oblikovanje uvidov.

Omogoča, da se pojavijo misli in občutki, ki v vsakdanjem življenju pogosto ostajajo neizrečeni ali prezrti.

Kot ste lahko opazili, tudi različno doživimo tišino. Včasih je potrebna, da razmislimo, včasih je prijetna in samo mehča telo, včasih je neprijetna, gosta, težka. Vse to raziskujeva v terapiji.

Ljudje, ki so vajeni nuditi rešitev, dajati oporo drugim, pogosto ne slišijo svojih potreb. No, ravno tišina omogoči, da se zavestno ustavimo in prisluhnemo.

Psihoterapevtski proces je praviloma postopen in ni usmerjen v hitro odpravljanje simptomov ali podajanje neposrednih rešitev. Gre za proces poglabljanja razumevanja, ki omogoča trajnejše notranje spremembe na ravni doživljanja sebe, regulacije čustev in odnosnega funkcioniranja. Proces lahko vključuje obdobja večje jasnosti, pa tudi trenutke negotovosti ali intenzivnega čustvenega doživljanja, ki predstavljajo pomemben del terapevtskega dela.

Tišina ima pomembno mesto. Ni vse zlato kot se sveti in gostobesednost je lahko tudi mašilo.

Kadar zmanjka »gradiva« priporočam, da se samo umirimo (ker je morda ravno to tisto, kar tisti trenutek človek potrebuje, da se sprosti in zasliši notranje dogajanje).

Včasih se zgodi, da zmanjka besed, v smislu, da človek ne ve, kaj bi povedal ali kako izraziti občutke. To je popolnoma normalen del procesa. V takih trenutkih:

* Ni treba hiteti. Tišina sama po sebi je sporočilo. Ostati v tišini skupaj s sočlovekom je lahko lepa, dragocena izkušnja.

* Opazujte, kaj se dogaja v telesu. Občutki, napetosti, dihanje, srčni utrip — vse to prinaša informacije o notranjem doživljanju.

* Besede niso edini način izražanja. Lahko se pojavijo solze, smeh, vzdihi, premiki telesa ali popolna tišina, ki sama po sebi govori.

* Tišina omogoča refleksijo. Pogosto ravno v teh trenutkih nastane pomemben uvid ali občutek jasnosti. Zato ji dajmo možnost, da ima svoje mesto.

V psihoanalitični terapiji je tak trenutek dragocen: pokaže, kje so notranji konflikti, nerazrešeni čustveni procesi ali globoki vzorci, ki potrebujejo pozornost. Tišina v terapiji ni napaka, ni praznina in ni znak, da “ne deluje” ali da terapije ne potrebujete več.  Je prostor spremembe, kjer se dogaja notranji proces. Ko zmanjka besed, se pogosto prav v tišini odprejo nova spoznanja, razumevanje in stik s sabo, ki ga besede same ne morejo zajeti.

V psihoterapiji je tišina dragocen pripomoček za raziskovanje, razumevanje in postopno spreminjanje vzorcev, ki vplivajo na vaše življenje in odnose.